Relacijska druž. terapija

Relacijska družinska terapija skuša v vsej svoji razvejanosti, ki zajema odnose v družini (sistemska raven), odnose med posameznimi člani oz. zakoncema (medosebna raven) in notranji svet posameznika (intrapsihična raven) poiskati in regulirati temeljni afekt.
Gre za globoko nezavedno stanje, ki prežema vse odnose v njihovi nefunkcionalnosti in patoloških psihičnih vsebinah. Pogosto je bilo vzpostavljeno že v zelo zgodnji dobi ali pa bilo vsajeno v človeško psiho preko travmatičnih odnosov in se znova pojavlja v odrasli dobi, ker predpostavlja primarni odnos z drugim, pa naj je še tako boleč in razdiralen. Ponavljanje pa nosi s sabo tudi upanje, da bodo v novih odnosih ti zapleti razrešeni.

Relacijska družinska terapija zato te odnose najprej prebudi in jih naredi poznane. Potem z novim odnosom, ki se vzpostavi med posameznikom in terapevtom oziroma zakoncema, družino in terapevtom, skuša spremeniti medosebne odnose. Spremeniti osnovni sistem regulacije afekta, ki vodi, usmerja in ohranja odnose, ter narediti regulacijo afekta bolj funkcionalno.
Če hočemo v polnosti razumeti razdiralne in boleče vzorce odnosov, predvsem najgloblje rane navezanosti oz. relacijske travme, moramo razumeti, da so to zapleti, ki s časom ne izgubijo svoje razdiralnosti, in da se njihova moč ohranja tudi skozi generacije.

Če patologijo v odnosih razumemo kot način uravnavanja nezavednih afektov, potem lahko s pomočjo soočanja in zavestne razdelave afektov in predvsem iskanja vira teh najglobljih strahov, tesnobe in sramu postavimo nove temelje čustvenim vzorcem.
Usmerjenost na temeljni vzajemni afekt prihaja iz spoznanja, da so v medčloveških odnosih najbolj boleče in uničujoče prav relacijske travme, se pravi tiste boleče in nasilne izkušnje, ki jih doživimo ob najbližjih ljudeh, kot so starši, partnerji in najožji prijatelji. Primer relacijskih travm so fizične, čustvene in spolne zlorabe, smrti, izdajstva in nezvestoba. Relacijske travme segajo v samo jedro varne navezanosti, saj uničijo temeljno zaupanje in osnovni kriterij za prepoznavanje varnosti in nevarnosti. Nepredstavljive in neznosne izkušnje iznakazijo temeljno strukturo jaza ter pretresejo in porušijo osnovne predpostavke, ki so prej dajale občutek varnosti in smiselnosti. Predpostavke, ki jih potrebujemo za preživetje in nam sporočajo, da je svet dobronameren, da ima smisel in da smo vredni, da živimo.

V terapevtskem procesu se ne popravlja čustvene dinamike, ampak vzpostavlja in omogoča regulacijo afektov. Omogoča se ozaveščanje tistih afektov, ki še niso zavestni, in ki preko tesnobe in strahu poganjajo razdiralno vedenje. Preko raziskovanja vloge in pomena afektov v zgodnji navezanosti se jih regulira tako, da omogočijo predelavo travmatičnih zgodnjih izkušenj in vzpostavitev zdravih medosebnih odnosov, kar pomeni, da se potreba, da bi afekte regulirali na nefunkcionalen način, odpravi. 
O zdravi spremembi v odraslih odnosih govorimo takrat, ko se partnerja na podlagi ponovitve najbolj bolečih izkustev iz primarne družine povežeta na nov način, ne da bi morala to bolečino ohranjati in si jo še naprej prizadajati. To je mogoče šele takrat, ko prvič ubesedita in se povežeta v temeljnem vzajemnem afektu, ki ju je do sedaj nezavedno povezoval in ju pripeljal do najgloblje bolečine. Trenutek predelave vzajemnega afekta je trenutek, ko se iz ponavljanja enih in istih zapletov odpre prostor za nov stik. Gre za milostni čas, ko posameznik lahko razširi pogled nase in na drugega ter se odpre novemu doživljanju ter novemu dojemanju sebe, drugih in sveta.
(povzeto po: Kompan Erzar, 2006)

Strokovnost in izkušenost izvajalcev

Avtor relacijske družinske terapije dr. Christian Gostečnik se je v ZDA izobraževal v relacijskih in sistemskih pristopih. Te novejše pristope je ob pomoči ustvarjalnih sodelavcev združil ter integriral v relacijsko družinski model, ki se uspešno uveljavlja v Sloveniji.

Relacijska družinska terapija združuje spoznanja in največje prednosti interpersonalne analize, objekt-relacijske teorije in psihologije jaza. Hkrati pa jih integrira s spoznanji sistemske teorije, nevrološkimi spoznanji in teorijo navezanosti.  Model terapije je priznan s strani AAMFT (American Association for Marital and Family Therapy).

Izvajalci relacijske družinske terapije smo usposobljeni zakonski in družinski terapevti, ki imamo zaključen specialistični, magistrski ali doktorski študij zakonske in družinske terapije ter s tem tudi intenzivno usposabljanje za terapevte.
Študij poteka na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in v Mariboru.
Vsak terapevt je za dodatno zagotavljanje visoko strokovnega dela vključen v redno individualno in skupinsko supervizijo, hkrati pa skrbimo za redno strokovno izobraževanje ter poglabljanje in širjenje izkušenj z oplemenitenjem novih znanstvenih spoznanj.
Terapevti supervizorji imajo zaključeno izobraževanje za supervizorje, ki ga priznava Socialna zbornica Slovenije.

 


« nazaj