O terapiji

»Terapevt je vodnik, na katerega se klient nasloni, ker verjame, da bosta skupaj preživela pekel v njegovi notranjosti in iz njega prišla v novo realnost.» (M. Solomon)

Družinska terapija izhaja iz postavke, da ima vsak človek željo po tem, da bi odkril, kaj nosi v sebi. To pomeni, da si želi vzpostaviti stik s potlačenimi, odcepljenimi in zanikanimi deli svoje osebnosti ter tako preseči otroško ranjenost. Odrasel človek namreč ni več nemočen in odvisen, kot je bil otrok, ampak zmore sprejeti odgovornost za svoje življenje in se osvoboditi strahov, ki so nastali takrat, ko je bil dejansko nemočen in odvisen. Tu leži ključna razlika med takratnimi in sedanjimi odnosi: česar otrok ni zmogel, zmore odrasli!

DRUŽINSKI TERAPEVT postane v procesu terapije nosilec nezavednih čutenj družinskega sistema, ki jim poskuša najti pomen, besede ter lastnike. Njegova primarna naloga je, da vzdržuje varen, čist in z najboljšimi nameni napolnjen odnos tako, da se bodo ljudje ob njem počutili sprejete, toliko svobodne in varne, da bodo lahko povedali resnico o sebi, se s tem zdravili in rasli. 

CILJ TERAPIJE je spremeniti temeljno obliko navezanosti v družini in tako zaustaviti medgeneracijsko ter medosebno dinamiko ponavljajočih se čustvenih vzorcev.

Ker ob terapevtu pacient doživi in ubesedi tista negativna čutenja, ki so bila podlaga navezanosti z njegovimi starši, postane odnos do terapevta dopolnilo »stare« navezanosti in hkrati njena ukinitev.

Iz tega sledi, da lahko varna navezanost v paru nastane samo takrat, ko partner od svojega intimnega partnerja sprejme nove informacije o sebi, ne da bi se zatekel v obrambno držo. Tako se vzpostavi  sodelovanje v komunikaciji in pri reševanju konfliktov, iz česar vzcveti ter v novih barvah zaživi prava intimnost.



« nazaj